
WW2 - Fascist Italy extermination concentration camps
Kampor, Rab Island, Kvarner Gulf, Croatia
July 26th 2018, CEST 20:11
© 2018 Boštjan Burger, All Rights Reserved.
About the weather there from my first hand: winters are with extreme Bora wind and low temperatures, summer is hot and with the lack of water.
Knowing history or being at least familiar with some milestones is a good tool to understand the present day social geography and politics. Most of the nowadays political crises are result of the self claimed “cradles of democracy”, fighting the fascism and national socialism but at the end supported them just because being afraid of “commies” … post WW2 Italy, Greece...
Fascist Italy extermination concentration camp Kampor on island Rab (Adriatic Sea) was one of the several Italian concentration camps and was established during World War II, in July 1942. According to historians James Walston and Carlo Spartaco Capogeco, the annual mortality rate at 18% in the camp was higher than the average mortality rate in the Nazi concentration camp of Buchenwald (15%). According to a report by Monsignor Joze Srebnić, Bishop of Krk island on 5 August 1943 to Pope Pius XII: "witnesses, who took part in the burials, state unequivocally that the number of the dead totals at least 3500.
In September 1943, after the armistice with Italy, the camp was closed, but some of remaining Jewish internees were deported by German forces to the extermination camp at Auschwitz. Yugoslavia, Greece and Ethiopia requested extradition of some 1,200 Italian war criminals, who, however, were never brought before an appropriate tribunal as the British government, at the beginning of the Cold War, saw in Pietro Badoglio a guarantor of an anti-communist post-war Italy.
Lat: 44° 46' 30.56" N
Long: 14° 43' 38.29" E
Elevation: 10 m
Precision is: Unknown / Undeclared.
Koncentracijsko taboriÅ¡Äe Kamp Kampor na otoku Rabu je bilo eno od veÄih italijanskih koncentracijskih taboriÅ¡Ä in je bil ustanovljeno julija 1942 med drugo svetovno vojno. Po podatkih zgodovinarjev Jamese Walstona in Carla Spartaca Capogecoa je bila letna stopnja umrljivosti 18% in je bila je bil viÅ¡ja od povpreÄne smrtnosti v nacistiÄnem koncentracijskem taboriÅ¡Äu Buchenwald (15%).
Da bi realizirali blazno idejo etniÄnega ÄiÅ¡Äenja severnega dela Kvarnerske in Ljubljanske province, so faÅ¡isti ustanavljali koncentracijska taboriÅ¡Äa Å¡irom po Italiji in na HrvaÅ¡kem. V reÅ¡ki regiji so imeli taboriÅ¡Äa v Bakru, Kraljevici, Lovranu in na Rabu. Kraj za taboriÅ¡Äe na Rabu je 26.junija 1942 doloÄil neki italijanski polkovnik (avtor tega besedila Ivo BariÄ, prof., ni mogel najti njegovega imena). Polkovnik je v spremstvu civilnega komisarja, faÅ¡ista Giorgija Palcija (PalÄiÄ iz Paga), Antonija Rismonda, Pjera Nimira in drugih rabskih italijanaÅ¡ev izbral kamporsko polje za bodoÄe taboriÅ¡Äe. Polje je bilo posajeno z mlado setvijo koruze in z vinogradi. Že 2.julija 1942 je priÅ¡lo na Rab dvesto italijanskih vojakov in Äastnikov, ki so postavili Å¡otore na polju pod kamporsko Å¡olo. Dela na izgradnji taboriÅ¡Äa so izvajala tri italijanska podjetja: Pardi, Montuar in Isastia. Z njimi je bil Giovani Turn, geodet iz Bolonje, ki je izdelal kataster taboriÅ¡Äa, nakar so mobilizirali okoli tristo prebivalcev Raba in zaÄeli z deli v taboriÅ¡Äu in na razÅ¡iritvi ceste Rab âKampor. Na polju so uniÄili vso koruzo in vinograde, zasuli pa so tudi potoke, zaradi Äesar je bilo taboriÅ¡Äe veÄkrat poplavljeno. V eni od poplav je umrlo pet otrok. Iz Å¡ole so pregnali uÄitelja Milana BrozoviÄa s soprogo, iz bližnjih hiÅ¡ pa Å¡e družine MraviÄi, KriÅ¡koviÄi in KureliÄi ter v njihove hiÅ¡e namestili poveljstvo taboriÅ¡Äa. TaboriÅ¡Äe je bilo pod poveljstvom Itendature II. armade s sedežem na SuÅ¡ku pod poveljstvom generala Maria Roatta, ki je razdelal Mussolinijevo idejo o âpreselitvi narodovâ. Äeprav taboriÅ¡Äe Å¡e ni bil konÄano, so že 27.julija 1942 pripeljali prve internirance. To je bila skupina 170 Slovencev, ki so jih pripeljali zgodaj zjutraj s parnikom âPlavâ. Od tega dne naprej so skoraj vsak dan dovažali transporte internirancev iz Slovenije in HrvaÅ¡ke. Iz Äabra so 4.avgusta 1942 pripeljali prvi transport Hrvatov, v katerem je bilo 486 žena in otrok. Do osvoboditve taboriÅ¡Äa 11.septembra 1943 so v taboriÅ¡Äe pripeljali od 10 000 do 15 000 ljudi (razliÄni viri), vkljuÄujoÄ v to Å¡tevilo 3 336 Židov, ki so jih v Kampor privedli zadnje tri mesece iz ustaÅ¡kih taboriÅ¡Ä Kupari, Gruž in Lopud v ti. civilno âzaÅ¡Äitenoâ internacijo; Hrvati, Slovenci in ostali pa so bili v ârepresivniâ internaciji (med njimi je bilo tudi 2000 otrok). Ujeti vojaki so bili v âvojaÅ¡ki internacijiâ(bilo jih je okoli 200). Vsi so najprej prihajali v Sprejemni oddelek, ti. Bonifiko. Tam so jim odvzeli vse stvari in denar. Za predmete so dobivali potrdila, za denar pa niÄvredne bone. Iz Sprejemnega oddelka so bili razvrÅ¡Äeni v posebna taboriÅ¡Äa. Na severni strani polja je bilo TaboriÅ¡Äe I oziroma MoÅ¡ko taboriÅ¡Äe. Južno od MoÅ¡kega taboriÅ¡Äa je bilo TaboriÅ¡Äe III ali Žensko taboriÅ¡Äe, kjer so bile ženske, otroci, invalidi in starci. Spomladi 1943 je na zahodnem delu polja zgrajeno TaboriÅ¡Äe II ali Židovsko taboriÅ¡Äe, na koncu pa se je zaÄelo graditi Å¡e taboriÅ¡Äe IV ali Kazenske delavnice (sedanje stavbe BolniÅ¡nice Kampor), ki do konca vojne niso bile dokonÄane. PokopaliÅ¡Äe so interniranci poimenovali TaboriÅ¡Äe V. MoÅ¡ka in ženska taboriÅ¡Äa so bila razdeljena na Å¡tiri sektorje, ki so jim poveljevali Äastniki. V barake Židovskega taboriÅ¡Äa so bili interniranci nameÅ¡Äeni glede na taboriÅ¡Äa, od koder so priÅ¡li. To je bilo taboriÅ¡Äe Å¡otorskega tipa. Interniranci so bili nameÅ¡Äeni v veÄ kot tisoÄ starih vojaÅ¡kih Å¡otorov brez kakrÅ¡nekoli izolacije in posteljnine, samo z eno deko in z malo slame. Vsak Å¡otor je lahko sprejel od Å¡tiri do Å¡est ljudi. V Å¡otorih so doÄakali zimo, ki je veÄina zaradi mraza in podhranjenosti ni preživela. Tabela dnevne prehrane, ki jo je predpisala Intendatura II. armade je bila sestavljena od: -150 gramov kruha; -66 gramov testenine ali riža ali krompirja; -15 gramov paradižnika; -20 gramov soÄivja; -100 gramov mesa s kostmi 2 krat na teden; -40 gramov sira 5 krat na teden; -13 gramov slanine ali olja; -15 gramov sladkorja; -7 gramov kavnega nadomestka. Interniranci so od navedenega dobivali samo Äetrtino, od Äesar niso mogli preživeti veÄ kot tri mesece. Tri Äetrtine so pokradli poveljniki in hierarhija. FaÅ¡isti si zaradi tega niso belili glave, spoÅ¡tovali so nalog poveljnika XI. Armadnega korpusa generala Gastona Gambara, ki je rekel: âda koncentracijsko taboriÅ¡Äe ni mesto, kjer bi se kdo zredil, bolan zapornik pa je miren zapornikâ. Po Pravilniku so imeli interniranci pravico do paketov do 5 kg na mesec, vendar so le ti prihajali z vojaÅ¡ko poÅ¡to, ki je redno zamujala, ko pa bi paket priÅ¡el v taboriÅ¡Äe, so ga zadrževali v skladiÅ¡Äu veÄ dni, tako da se je pokvarilo vse, kar je bilo za prehrano. Bolne so loÄevali v ti. bolniÅ¡nice, ki so jih najprej improvizirali v kleteh kamporskih hiÅ¡, kasneje pa v Rabskih hotelih Adria (danaÅ¡nja Istra), Kontinental (na mestu danaÅ¡njega hotela Padova), Praha (na mestu danaÅ¡njega hotela Rab), Park (danes upravna stavba Imperiala) in Imperial. Tja so jih namestili, da bi zaÅ¡Äitili stražarje pred okužbo in ne zato, da bi jih ozdravili. Ker bolniki niso dobivali nikakrÅ¡nih zdravil, jih je veÄina podlegla razliÄnim boleznim, najveÄ pa jih je umrlo zaradi tuberkuloze. Prvi je umrl 5. avgusta Vilim Molnar, rojen 28.maja 1942 (dvomeseÄni otrok). Prvih devetnajst umrlih do 11.avgusta 1942 je pokopano na Krajevnem pokopaliÅ¡Äu Kampor pri cerkvi sv. Eufemije in zavedeno v Knjigi umrlih župnije Kampor. Zaradi velike smrtnosti internirancev je taboroÅ¡Äna uprava 11. avgusta odprla posebno pokopaliÅ¡Äe (sedanje Spominsko pokopaliÅ¡Äe), zato je vpisovanje v MatiÄno knjigo umrlih pri župniji Kampor prekinjeno, odprta pa je bila Knjiga umrlih v TaboriÅ¡Äu, ki jo je vodil vojaÅ¡ki kaplan. Za božiÄne praznike leta 1942 je umrlo 102, v mesecu decembru pa skupaj 332 internirancev. V eni krsti so pokopavali veÄ umrlih, najpogosteje pod enim imenom, zato danes ne moremo ugotoviti toÄnega Å¡tevila umrlih. Zanimivo je, da je eden od jeÄarjev, ki sebe naziva Francesco Giacomelli in ki je bil nekaj Äasa pisar v taboriÅ¡Äu Kampor, spregovoril po Å¡estdesetih letih molka o žrtvah taboriÅ¡Äa Kampor. On pravi, da je v taboriÅ¡Äu umrlo....âod podhranjenosti in muÄenja najmanj 1200 ljudi. Drugih dva tisoÄ je umrlo takoj po prihodu. Med naÅ¡tetimi je bilo veÄ kot sto otrok. Torej, po Giacomeliju je v TaboriÅ¡Äu umrlo preko 3200 internirancev. Glede na to da je bil taboriÅ¡Äni pisar, je lahko njegovo priznanje zanimivo za zgodovinarje, ki se ukvarjajo z žrtvami TaboriÅ¡Äa Kampor. Težko stanje se ni popravilo niti po intervenciji ljubljanskega Å¡kofa Gregorija Rožmana in krÅ¡kega Å¡kofa Josipa SrebrniÄa, ki sta obiskala taboriÅ¡Äe in 20.novembra 1942 zaradi neÄloveÅ¡kih pogojev v taboriÅ¡Äu intervenirala v Rimu pri papežu Piju XII. ter mu ob tej priložnosti predala protestno pismo. Vendar so Å¡ele po intervenciji Mednarodnega RdeÄega križa, januarja 1943, Italijani v ženskem taboriÅ¡Äu zaÄeli z izgradnjo manjÅ¡ih lesenih barak. V vsako so namestili dvajset ljudi. Kasneje so nadaljevali z gradnjo barak, vendar je bilo na žalost za veÄino internirancev prepozno, saj so zaradi velike smrtnosti in preselitve internirancev v druga taboriÅ¡Äa (Gonars in drugam) barake ostale prazne. Morda so to storili namerno, da bi v njih namestili Žide, ki so jim plaÄali za to preselitev. 29.maja 1943 so pripeljali prvo skupino 591 Židov. V kratkem Äasu jih je bilo v taboriÅ¡Äu veÄ kot tri tisoÄ. Na Rab so priÅ¡li, da bi se reÅ¡ili pred gotovo smrtjo v ustaÅ¡kih taboriÅ¡Äih, kjer so bili do takrat. Poveljnik taboriÅ¡Äa in poveljnik vseh vojaÅ¡kih enot na Rabu je bil faÅ¡istiÄni fanatik karabinjerski podpolkovnik Vincenzo Cuiuli imenovan KaÄa, ki je s približno 2200 italijanskimi vojaki in karabinjerji ter z nekaj interniranci kolaboranti teroriziral zaprte. Težko stanje v TaboriÅ¡Äu je vzpodbudilo internirance na odpor, zato je bil 5. januarja 1943 utemeljen IzvrÅ¡ni odbor Osvobodilne fronte, ki ga je utemeljila že obstojeÄa taboriÅ¡Äna organizacija komunistiÄne partije, formirana septembra leta 1942. Ko je 8.septembra 1943 Italija kapitulirala, je bilo v taboriÅ¡Äu 4 500 internirancev in okoli 2000 oboroženih Italijanov. Izven taboriÅ¡Äa v mestu in v utrdbah po otoku je bilo Å¡e okoli 200 italijanskih vojakov in karabinjerjev. Ko so izvedeli za kapitulacijo Italije, so prebivalci Raba in interniranci zaÄeli skupno akcijo razorožitve Italijanov in osvoboditve taboriÅ¡Äa. IzvrÅ¡ni odbor Osvobodilne fronte taboriÅ¡Äa je 8. septembra 1943 sprejel sklep, da se v miru priÄaka jutriÅ¡nji dan. Cuiuli je opazil, da se nekaj pripravlja ter je zaradi bojazni, da bi se interniranci uprli, naslednjega dne pozval predstavnike internirancev na pogovor. Interniranci se niso odzvali, ampak so mu sporoÄili, da niso veÄ ujetniki in da v taboriÅ¡Äu ostajajo po svoji volji ter da zahtevajo od stražarjev mirno predajo orožja. Äeprav je vedel za âokrožnicoâ Å¡efa policije Sense z dne 10.septembra 1943, s katero se ukazuje vsem kvestorjem in poveljnikom taboriÅ¡Äa....âda se zaradi premirja z zavezniki osvobodijo vsi internirani nasprotnikovi državljaniâ, tega ni storil, ampak je 11.septembra odÅ¡el na pogajanja o razorožitvi v Rab s predstavniki Narodno-osvobodilne vojske. Pogajanja so potekala v prostorih LuÅ¡ke kapitanije v Rabu, na katerih so poleg Cuiulija sodelovali Å¡e italijanski Äastniki. Predlagano jim je bilo, naj mirno predajo polovico orožja in naj zapustijo Rab, ker je Italija kapitulirala. Vendar je Cuiuli zavlaÄeval pogajanja, saj je priÄakoval Angleže, katerim se je nameraval predati. ZavlaÄevanje pogajanj je dvignilo tenzije mase ljudi pred LuÅ¡ko kapitanijo, ki je burno reagirala. Kmalu se je od mase loÄila skupina mladeniÄev, ki je v silnem naletu razorožila italijanske karabinjerje v radio-postaji in na poÅ¡ti. Ko je izvedel za razorožitev, je polkovnik Cuiuli pristal na predajo polovice orožja, vendar je bilo prepozno. Italijanski pogajalci so bili razoroženi in odpeljani v hotel Bristol (danes Arbiana), odkoder jih je taboriÅ¡Äna straža s tovornjakom odpeljala v taboriÅ¡Äe. Po tem so bile razorožene vse vojaÅ¡ke postaje na otoku: Sv. Juraj, Frkanj, Kamenjak, Sv. Ilija, VaÅ¡ibaka v Barbatu, rt Stojan v Loparju in Petrac v Banjolu ter Å¡tiri posadke zunanjih bunkerjev taboriÅ¡Äa, kar je internirancem omogoÄilo lažjo notranjo razorožitev Äuvajev. Akcijo razorožitve Italijanov v taboriÅ¡Äu 11.septembra 1943 je vodil IzvrÅ¡ni odbor Osvobodilne fronte. Nekateri Italijani so takoj zjutraj predali orožje, drugi so to storili do poldneva. Predaja Italijanov je konÄana brez žrtev do poldneva 11.septembra, zato je bila v taboriÅ¡Äu vzpostavljena taboriÅ¡Äna samouprava. Po razorožitvi Italijanov je bil v taboriÅ¡Äu Zbor miru in bratovÅ¡Äine. Vsi skupaj so peli italijanske, slovenske in hrvaÅ¡ke pesmi. Na harmoniko je igral zelo razpoložen bivÅ¡i interniranec Ivan SrdoÄ iz SrdoÄev pri Reki. Za kaznovanje zloÄincev je bilo utemeljeno vojaÅ¡ko sodiÅ¡Äe, kateremu je predsedoval Silvije Pakež (pred vojno ljubljanski sodnik). SodiÅ¡Äe je na podlagi taboriÅ¡Änega arhiva in drugih dokazov o zloÄinih obsodilo na smrt samo kolaboranta Ivana Mohorja in poveljnika Cuiulia. Sodba je bila za Mohorja izvrÅ¡ena na taboriÅ¡Änem pokopaliÅ¡Äu 15.septembra 1943, Cuiuli pa je bil priprt do izroÄitve viÅ¡jemu sodiÅ¡Äu. Na poti do Slovenije je 17.septembra 1943 napravil samomor v crikveniÄkem zaporu tako, da si je prerezal vratne žile. Telo je bilo preneseno na Rab in pokopano izven vhoda na taboriÅ¡Äno pokopaliÅ¡Äe zraven Mohorja. Družina ga je po vojni ekshumirala in pokopala v Italiji. Razorožena italijanska vojska in italijanski civilisti so zapustili Rab 12.septembra 1943. Partizanska mornarica jih je pospremila do otoka LoÅ¡inja ter se z vojaÅ¡kim pozdravom v miru poslovila od njih. 13.septembra 1943 so bivÅ¡i interniranci utemeljili vojaÅ¡ko enoto Rabsko brigado, ki je nastala iz že obstojeÄega Udarnega bataljona. Za poveljnika je bil izbran mornarski Äastnik Jugoslovanske vojske Franc PotoÄnik, za namestnika pa Äastnik Anton VratuÅ¡a. Brigada je imela 1700 borcev razdeljenih v pet bataljonov, med njimi pa je bil tudi en Židovski bataljon in Kastavska Äeta. Pred odhodom z Raba je brigada opravila Å¡e eno vojaÅ¡ko akcijo na Cresu, s katero je priskrbela hrano za borce in za civile. Premestitev borcev in civilistov na kopno je bila izpeljana od 16. do 19. septembra. Pred odhodom 15. septembra so imeli bivÅ¡i interniranci ganljivo komemoracijo na pokopaliÅ¡Äu, na katerem so se poslovili od umrlih tovariÅ¡ev. Po odhodu bivÅ¡ih internirancev je na Rabu ostalo okoli 250 Židov, ki so jih 19.marca 1944 Nemci ujeli in jih preko Rižane pri Trstu odpeljali v Auschvitz. Å e prej so manjÅ¡o skupino partizani prepeljali na Vis in od tod v Bari. Manj je znano, da so Äastne sestre Samostana sv. Antona ves Äas nemÅ¡ke okupacije skrivale družino Atijas (sestri Sariko in Estero ter brata Rafa), dekle Edito Adler pa je skrival Banjolac Mate DebeliÄ. Za to Äastno in pogumno dejanje nikoli niso dobili priznanja. Äas okupacije italijanskih faÅ¡istov je za seboj pustil opustoÅ¡enje, gospodarski zlom in veÄ tisoÄ mrtvih ljudi na taboriÅ¡Änem polju v Kamporju. V Äasu obstoja taboriÅ¡Äa (eno leto ter tri mesece in pol) je umrlo veÄ tisoÄ ljudi, vendar je zaradi nepopolnih spiskov do danes identificirano samo 1477 imen. Menimo, da je v taboriÅ¡Äu umrlo 19% od skupnega Å¡tevila ujetnikov, kar je veÄ od zabeležene smrtnosti v nemÅ¡kem taboriÅ¡Äu Buchenwald, v katerem je umrlo 15% ljudi. Äeprav je v Kamporju storjen vojni zloÄin, po vojni v Italiji za to ni nihÄe odgovarjal in nihÄe ni bil obsojen. Rab je bil po odhodu Italijanov od 11.septembra 1943 do 19.marca 1944 svobodno obmoÄje, tega dne pa so ga okupirale nemÅ¡ke enote, s katerimi so priÅ¡li tudi ustaÅ¡i. Takrat je napoÄil najtežji Äas za prebivalce Raba, ki je trajal vse do 12.aprila 1945, ko je Rab osvobodila 13. udarna dalmatinska divizija in enote Drugega pomorskega obalnega sektorja. Na mestu zloÄina, kjer je bilo taboriÅ¡Äe, danes ne najdemo niÄesar. Vse, kar je tam ostalo po osvoboditvi taboriÅ¡Äa od leta 1943 do danes, je bilo sistemsko uniÄeno ob nemem blagoslovu vseh oblasti. Å e do nedavnega je bilo vidnih nekaj temeljev barak, umivalnikov in zidov ene hiÅ¡e za stražarje na severnem delu taboriÅ¡Äa. Nedavno so bili, zaradi nelegalne gradnje deponije, uniÄeni tudi ostanki na polju. ObmoÄje taboriÅ¡Äa je oznaÄeno s kamnitimi stebri z napisi in oznakami. Prva je na vzhodnem vhodu v nekdanje taboriÅ¡Äe, druga je na mestu nekdanjega vhoda v moÅ¡ko taboriÅ¡Äe, tretja na mestu vhoda v bunker z gibljivim reflektorjem, Äetrta pa je v Rabu kot smerokaz za taboriÅ¡Äe. Eden smerokaz je na vhodu v mestno kamporsko pokopaliÅ¡Äe, kjer je bilo pokopano prvih devetnajst umrlih v taboriÅ¡Äu in eden v smeri Spominskega pokopaliÅ¡Äa. Vsi so postavljeni leta 1953. Na mestu nekdanjega vhoda v Žensko taboriÅ¡Äe, na sredini kamporskega polja, je obelisk z oznako, da je bil na tem mestu vhod v žensko taboriÅ¡Äe. V njem so živele ženske, otroci in starci. Avtor obeliska je slovenski akademski kipar Vladimir LakoviÄ. Obelisk je odkrit 11.septembra 1988. Ivo BariÄ, prof., ki je navedel podatke o taboriÅ¡Äu na otoku Rabu, v zakljuÄku dodaja: âDanes ne nameravamo obnavljati barak taboriÅ¡Äa, ampak napraviti muzej, ki ne bo Å¡iril sovraÅ¡tva do italijanskega naroda, nasprotno, muzej naj opozarja vse ljudi na Äas, ki se ne sme nikoli veÄ ponoviti. Upamo, da bo muzej nadomestil to praznino.â (vir in citirano iz: URL: http://spomeniki.blogspot.com/2014/01/kampor-italijansko-fasisticno_3.html , 3. avgust 2018)